Najem POS terminala sem uvedla precej pozno. Ne zato, ker ga ne bi potrebovala, ampak ker sem si ves čas govorila, da še ni nujno. Večina strank je plačevala z gotovino, vsaj tako se mi je zdelo. Potem pa sem začela opažati drobne situacije. Nekdo je moral do bankomata. Nekdo je rekel, da se bo oglasil drugič. Nekdo je samo nerodno pogledal in rekel, da ima pri sebi samo kartico.
Prvič sem resno razmislila o tem, da uvedem najem POS terminala po dnevu, ko sem imela več dela kot običajno, pa sem kljub temu na koncu imela občutek, da sem nekaj zamudila. Ne konkretnega naročila, bolj občutek, da je plačevanje postalo ovira. Ne za mene, ampak za stranke. In to mi ni dalo miru.
Najem POS terminala se je izkazal za precej manj kompliciran korak, kot sem si predstavljala. Ni bilo velike investicije, ni bilo občutka, da se v nekaj ujamem za leta. Bolj v smislu: poskusi in vidi. Prvi dan, ko sem ga imela, je stranka brez besed prislonila kartico, plačala in šla. Brez vprašanj, brez iskanja drobiža, brez nerodnih trenutkov. In jaz sem si v tistem trenutku mislila samo, zakaj tega nisem uredila že prej.
Zanimivo je, da se po tem nisem več ukvarjala s samim terminalom. Preprosto je postal del dela. Del zaključka, ki se zgodi sam od sebe. Nihče ga ne komentira, nihče se ne ustavlja. In ravno to je bistvo.
Najem POS terminala zame ni bila tehnična odločitev. Bila je odločitev, da strankam ne bom več postavljala majhnih ovir, ki jih same sploh ne bi znale poimenovati. In ko to enkrat občutiš v praksi, se ne vračaš več nazaj.
Po nekaj tednih sem opazila še nekaj drugega. Tudi sama sem bila bolj sproščena. Ni mi bilo treba razmišljati, ali imam dovolj drobiža, ali bo komu nerodno vprašati. Plačilo je postalo nevtralen zaključek, brez teže. In ko enkrat odstraniš takšne malenkosti iz dneva, ugotoviš, koliko energije so ti prej po tihem jemale.