V srednji šoli sem pogosto poslušala vprašanja odraslih: “Kaj boš, ko boš velika?” “Do katere stopnje izobrazbe si želiš doseči?” Takrat se mi je to zdelo precej oddaljeno in, iskreno, tudi malo nepomembno. Skrbi so bile drugje in nisem gledala toliko naprej. A proti koncu gimnazije sem se morala že odločiti, kaj bi postala oziroma v katero smer bi šla. Takrat sem prvič začutila pritisk prihodnosti. Medtem ko so nekateri moji sošolci že točno vedeli, kam bi odšli in kaj želijo študirati, sem bila jaz precej neodločena. Izbirala sem med ekonomijo, nemščino in celo veterino. Razmišljala sem tudi o tem, da bi eno leto pavzirala in si vzela čas za odločitev, vendar starši niso bili ravno navdušeni nad to opcijo.
Ko sem začela raziskovati različne stopnje izobrazbe in možnosti nadaljnjega šolanja, sem ugotovila, da je več pravilnih poti. Nekateri so si po gimnaziji takoj našli nekaj za delati, drugi so nadaljevali študij, nekateri pa so si vzeli leto premora. Na koncu sem ugotovila, da je največja napaka, da se primerjaš z drugimi. Vsak človek ima svoje cilje, interese in sposobnosti. Nekdo najde čar v praktičnem delu, drugi v raziskovanju in učenju, zato stopnje izobrazbe niso tekmovanje, ampak možnost za osebni razvoj. Po dolgem tuhtanju sem se odločila, da bom šla v smer ekonomije, ker mi to pušča nekaj odprtih vrat.
Danes razumem, zakaj odrasli toliko sprašujejo o prihodnosti in izobrazbi. Ne zato, ker so samo stopnje izobrazbe pomembne, ampak ker je to prelomnica v življenju, ko začneš o svoji prihodnosti razmišljati bolj resno. Takrat prvič dojameš, da odločitve, ki jih sprejmeš danes, vplivajo na tvojo pot v naslednjih letih. Kljub temu pa sem skozi svojo izkušnjo spoznala, da nobena odločitev ni popolna in da si lahko vsak svojo pot vedno prilagodi. Zato mi ni žal, da sem izbrala ekonomijo, saj mi omogoča, da se še vedno usmerim na področje, ki me bo morda še bolj zanimalo.